Radio Študent,
13. marec 2015
―
"Jasno smo povedali, da je to dada razstava. Dada ni nikdar trdila, da ima kakšno vezo z umetnostjo, če pa javnost meša to dvoje, to ni naša krivda. ", Max Ernst
Že pred odhodom na razstavo Celo za "DADA" je čas preabstrakten si v spomin prikličem dela historijskih dadaistov Hansa Arpa, Marcela Duchampa, Hannah Höch, Francisa Picabie, Mana Raya. Anti-umetniški predmeti ali vsaj anti-jezični elementi so obeleževali avantgardno smer v začetku 20. stoletja. Njen začetek imamo iskati v dogodkih in krogu okoli Cabareta Voltaire v Zurichu. Od Zuricha preko Parisa, Kolna, Berlina, New Yorka, pa vse do Zagreba z Draganom Aleksićem in časopisom Dada-Jok, so se razvijale Dadaistične tendence. Napad na jezik, anti-poezija, destrukcija, ironija in ready-made objekti, so obeležili avantgardno smer, ki je danes splošno znana.
Kako se do enega ključnih preobratov v zgodovini moderne umetnosti postavlja mariborska razstava, na kateri sodelujejo sodobni dadaisti iz Nemčije, Francije, Rusije, Finske? Iz katere pozicije izhaja razstava in zakaj se nanaša na dadaizem iz začetka stoletja?
V UGM Studiju obiskovalce bombardirajo napisi: "Even for "DADA" time is to abstract", "Before dada was there there was dada", "Everything is Nothink", "Ein kunstler der kein dutsch kann ist kein kunstler", pri čemer je zadnja izjava parafraza Stilinovićevega dela: "An artist who can not speak English is no artist". Še en skrit napis "Dada is everything" je reproduciran kot fotografija na dveh zastavah, iznad katerih simultano bijejo tri ure, različne so zgolj po letih 1915, 2115, 2015. Tako prostor bele kocke UGM Studija uničujejo napisi, beseda dada pa je tolikokrat omenjena, da že v tem prostoru postaja izčrpana.
Drugi del razstave se nadaljuje v zatemnjenem spodnjem prostoru, stopnišče pa obkroža ograja z napisom "You and 59 other people like this". Premikanje po prostoru je omejeno in usmerjeno s pomičnim trakom in stebrički, ki se koristijo na letališčih in v drugih velikih čak